Prerokbe - Vsebina Marijinih sporočil
Zbiranje podatkov in razločevanje
človeškega od Božjega

2. Preiskati moramo, ali je bistvo sporočila ostalo neponarejeno. Prerokbe.

• Ga je kdo popravljal, ker je hotel kaj pojasniti?
• Je morda iz različnih vzrokov kaj izpustil ali dodal?
• Kaj nejasnega pojasnil?

Besede ne smejo biti spremenjene, ampak takšne, kakršne so bile sporočene. Če jih iztrgamo iz konteksta, če jih prevedemo iz narečja, je nevarnost, da ne bomo zadeli pravega smisla.

Videc sam lahko nehote spremeni vsebino razodetja. To velja zlasti za notranji intelektualni govor, ko ga človek prevede v besede.

Ko išče primernega izraza in ga ne najde, je v nevarnosti, da spremeni smisel. Isto velja za primer, če videc hoče s stavki razložiti znamenja, ki jih je zaznal med videnjem. Prerokbe.

Notranji intelektualni nagovor se večkrat zgodi v hipu, človekova razlaga pa je dolga in v njej je lahko mnogo človeškega, ne Božjega.

Vzemiva primer: Nekdo moli za bolnika, da bi ozdravel. Med molitvijo dobi notranji intelektualni nagovor, posebno jasno spoznanje od Boga, da bo bolnik ozdravel.

Ko hoče to misel povedati s stavkom, nastane vprašanje: Kakšno bo ozdravljenje, hipno, počasno, delno, popolno, s pomočjo zdravil ali brez njih? Prerokbe.

 Posebno razodetje lahko brez slabega namena potvorijo

• tajniki,
• različni prepisovalci,
• urejevalci in izdajatelji besedil.

Morda hočejo kaj pojasniti, s tem pa se prvotna misel spremeni.

To se je v izdatni meri dogajalo z besedili, ki sta jih sporočili Marija d’Agréda in Katarina Emmerick.

 Lahko jih vzamemo kot spodbudno branje, ne moremo pa reči, kaj je v njih res posebno Božje razodetje, če gre sploh za razodetje. Prerokbe.

Ako gre za pristno razodetje, sta nanj vplivala dva dejavnika: dodatek vidkinje z razlago razodetja ter popravki in dodatki tajnikov.

V prvi nemški izdaji spisov Katarine Emmerick je bilo zapisano, da je bil sv. Jakob Starejši navzoč pri smrti Device Marije. Ker to ni skladno z Apostolskimi deli, so podatek v poznejši izdaji brez kakršnekoli opombe izpustili. Kaj takega se ne bi smelo dogajati. Primerna rešitev je, da se besedilo pusti, v opombi pa se zapiše, da se je vidkinja tu zmotila Prerokbe.

3. Pomembno je tudi vprašanje, kakšen je prispevek vidca k Božjemu sporočilu že med sprejemanjem sporočila, ne da bi se videc sam tega zavedal. Prerokbe.

Ali je vidčev prispevek takšen, da Božje sporočilo bistveno spreminja? Ali gre le za izrazno obliko, ki je odvisna od vidčeve izobrazbe, predstav ipd. Avtorji si glede tega vprašanja niso edini.

Laurent Volken govori o možnosti, da se pravim prikazanjem in razodetjem pridružijo prvine privida: iz kake poteze se prikaže relief, ena barva uvede komplementarno, iz šuma zlahka nastanejo besede.

 Teologi dopuščajo možnost takšnih “slabosti” človeškega sprejemanja tudi pri pristnih posebnih razodetjih, pod pogojem, da bistvo vsebine ostane nedotaknjeno (Prim. L. Volken, Les Révélations, 126)

Karl Rahner z nekaterimi drugimi teologi pripisuje človekovemu sodelovanju zelo velik delež, ker vse primere skoraj izključno razlaga z domišljijsko razlago in ker naglaša, da Bog neposredno deluje le v človekovem središču, kjer je na delu milost, vse drugo pa prispeva videc sam. Prerokbe.

Avtor zato pravi, da posameznega videnja ne moremo postaviti pred strogo dilemo: ali je v vseh točkah pristno, ali pa je kot celota človeška ali hudičeva prevara.

Treba je dopustiti možnost, da je videnje tudi tedaj povzročeno od Boga, kadar ni mogoče na njem vsega priznati kot pristno. Prerokbe.

Vsebina videnja je sinteza Božjega delovanja in subjektivnih danosti človeka. Večkrat je glede vprašanja, od kod vsebina videnj, po Rahnerju veliko negotovega in je prepuščeno subjektivnemu presojanju na podlagi kriterijev.

Po Rahnerju Bog deluje na področje, kjer nastaja videnje in notranji govor le posredno.(Prim. K. Rahner, Visionen., 68s, 60–62; L. Scheffczyk, Privatoffenbarung, 320.)

Da se po tej razlagi Božje delovanje v vidčevem duhovnem središču pretvori v podobe in besede, je potrebno vidčevo sodelovanje. Prerokbe.

Razodetje je oblikovano po njem, po njegovem miselnem svetu, po njegovih predstavah in podobah.

Na razodetje torej vplivajo vidčeve lastnosti:

• domišljija,
• predstave,
• načini sprejemanja,
• pričakovanja,
• verska formacija,
• napačna poučenost,
• časovne in krajevne razmere,
• estetski okus itd.

Tu je lahko vir zmot in zmaličenj sicer pristnih razodetij. Pri presojanju je zato treba človeško izločiti, če je to mogoče. (Prim. K. Rahner, Visionen, 59s; A. Ziegenaus, Kriterien, 172s.)

• Vsi avtorji pri videnjih upoštevajo staro načelo: Karkoli kdo sprejme, sprejme po meri svojih sposobnosti.(Quidquid recipitur, ad modum recipientis recipitur.)
•  Zato sporočilo doživi neko spremembo v prejemniku samem. Če hočemo priti do Božjega sporočila, je treba to upoštevati.(Prim. R. Laurentin, Multiplication, 45.) Prerokbe.

Rahner z nekaterimi drugimi avtorji misli, da Božje sporočilo lahko doživi večje spremembe, mnogi drugi teologi pa mislijo, da te spremembe niso tako velike in da Rahner pretirava.

Kakšen je človekov delež, je zelo odvisno od tega, za kakšno videnje in razodetje gre. Pri telesnih videnjih je delež vidca najmanjši, pri domišljijskih (zlasti kakor jih razlaga Rahner) pa največji.

Anton Ziegenaus kritizira Rahnerjevo misel, da Bog neposredno deluje le v globini vidca, vse drugo pa da je proizvod vidčevih sposobnosti. Prerokbe.

Po njegovem mnenju Rahner pripisuje vidcu preveliko vlogo. Bog bi ne mogel dopustiti, da bi tisto, kar hoče po vidcu sporočiti ljudem, doživelo toliko sprememb in kar popačenosti. Takšna razodetja ne bi bila zanesljiva. (Prim. A. Ziegenaus, Kriterien, 173–175)

4. Vprašati se je treba, kakšne okoliščine spremljajo sporočilo in kako vplivajo na vsebino. Srečujemo se z raznimi znamenji, ki imajo lahko simboličen pomen. Prerokbe.

• Razodetja lahko spremlja veliko stvari, ki jih je treba upoštevati pri presoji.
• Morda se dogajajo pred množico ljudi,
• celo pred zdravnikom,
• ki opazuje reakcije vidca. Tako je bilo v Lurdu.

Videnja morejo spremljati razni nenavadni dogodki

Tak primer je v Fatimi “sončni čudež”. Preiskave spremljajočih dejstev so koristne za končno presojo razodetja.

Videnja in razodetja so možna v vsakem času, podnevi in ponoči

Videnja podnevi imajo, ob enakih pogojih, več možnosti za pozitivno presojo.

• Ponoči laže prihaja do naravnih metapsihičnih pojavov.
• Podnevi je možna večja kontrola, človek je manj dojemljiv za razne vplive, ki lahko povzročajo privide.

Bog se lahko razodeva na vsakem kraju. V Svetem pismu in zgodovini Cerkve imamo za to polno dokazov.

Bog se je razodeval v templju, na gorah, v ječi. Najbolj primeren kraj je posvečen prostor. Vendar more kraj zbranosti razpoložiti človeka, da je za privide bolj dojemljiv. Zato je celo laže dokazati pristnost, če je do videnja prišlo na kakem čisto navadnem mestu.(Prim. L. Volken, Les Révélations, 176.)

5. Raziskati je treba pogostnost videnj. Če so videnja zelo pogosta, to še ni znamenje nepristnosti.

Nekateri svetniki so imeli veliko takšnih doživetij: sv. Brigita, sv. Jedrt, sv. Frančiška Rimska, sv. Katarina Sienska, sv. Ignacij itd.

Vendar je potrebna previdnost. Organizem se lahko na videnja navadi in jih morda sproži sam. Tako more priti do prividov. Če je pri pogostnih videnjih tudi vsebina sporočila bolj ali manj vedno enaka, govori to zoper pristnost. Za pristne pojave je šlo morda le na začetku. Prerokbe.

Ako so razodetja dolgotrajna in številna ter nimajo v sebi nič napačnega, nespodobnega, plehkega, moremo z verjetnostjo sklepati, da ne prihajajo od hudobnega duha. Ne moremo pa samo na podlagi tega sklepati, da so Božjega izvora.

Ali gre pri domnevnih razodetjih pogosto za napovedovanje prihodnjih dogodkov

1. Pri posebnih razodetjih gre večkrat za napovedovanja prihodnjih dogodkov. Tudi pri razodetjih, ki so potrjena od Cerkve, imamo take primere, a niso v večini. Taka primera sta La Salette in Fatima.

Napovedovanja prihodnosti v posebnih Božjih razodetjih so možna. Bog ve za vse prihodnje dogodke. Pri Bogu ni časa in so mu vsi dogodki enako blizu. Vednost o teh dogodkih more človeku, npr. po Mariji, kadarkoli posredovati.

• Če so napovedovanja prihodnjih dogodkov povezana z vedeževanjem in astrologijo, gotovo ne gre za Božji poseg in prave prerokbe.
• Prav tako prerokbe niso pristne, če imajo parapsihološki izvor.
• Tudi pri zgodovinskofilozofskih in zgodovinskoteoloških napovedih ne gre za Božji izvor,
• prav tako ne pri prerokovanjih kakega Nostradamusa ali Malahija.(Prim. K. Rahner, Visionen, 89-100.)

 2. Pristne prerokbe so vedno pogojne: “Če se ljudje ne bodo poboljšali, se bo to in to zgodilo.” Isto velja za obljube. Če je napovedano, da ne bo pogubljen, kdor bo ob smrti nosil škapulir, in da bo zveličan, kdor bo opravil devet prvih petkov, je to mišljeno pogojno: če bo sodeloval z Božjo milostjo.

• Prava prerokba je skladna z javnim razodetjem, Prerokbe.
• s Kristusovo skrivnostjo,
• in je v službi spreobrnjenja ter poglobljenega krščanskega življenja,
• zato je vsaka “prerokba” (npr. razne “skrivnosti”), ki ni skladna z javnim razodetjem in ni v službi poglobljenega krščanskega življenja, vsaj sumljiva, če že ne očitno nepristna. Sumljivo je tudi videnje, ki je z njo povezano.
• “Resnične prerokbe nas hočejo navajati k pokori, Prerokbe.
• k spreobrnjenju in
• k molitvi,
• k zaupanju v Kristusovo zmago,
• k upanju na blaženo večnost.” (K. Rahner, Visionen, 97.)

Če se napovedani prihodnji dogodek ni spolnil, je to znamenje, da prerokba ni bila pristna, prav tako najbrž tudi videnje v zvezi z njo ne.

Pristnost bi bilo treba šele dokazati in razložiti, zakaj ni šlo za pravo prerokbo. Karl Rahner pravi: “Absolutno zanesljiv kriterij pristnosti kake prerokbe more pred njeno izpolnitvijo biti zato le… čudež, ki je kot tak dokazan in se je kot Božja potrditev dejansko izvršil v enoumni povezavi s prerokbo…

Čudež more kdaj nastopiti tudi kot potrditev zasebnega razodetja samega, ni pa s tem dana tudi enoumna Božja potrditev vsake vidčeve napovedi o prihodnosti.” (K. Rahner, Visionen, 103s.)