Prostozidarji - Temne sile v družbi in Cerkvi

A že nekaj let pred to izjavo je Špelič v pogovoru s p. Javorskim opisal ‘temne sile' takole ,,Časi so zelo resni in bliža se preizkušnja Cerkve. Vanjo vdirajo temne sile. Te temne sile so zelo močne. Vendar pa ne obupajmo, kajti Bog je vsemogočen.

Te sile so močne. Tiste sile, ki so zunaj Cerkve, niso tako nevarne. Toda nevarne so sile, ki so se vdrle v Cerkev in vanjo še naprej vdirajo ter v njej delujejo. Toda peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala, to nam Bog zagotavlja.

• Te temne sile so bile vnaprej napovedane za Slovenijo 1992. V Slovenijo vdirajo temne sile. Prostozidarji.

• Vprašajte se kdo in katere osebe so povzročile padec Demosove vlade. Pojdite po zgodovinskih dejstvih in prišli boste tudi do imen, za katere vzačetku ne boste hoteli verjeti, da služijo peklu.. Prostozidarji.

• Slovenijo hočejo spremeniti v središče temnih sil za Balkan in Srednjo Evropo. Te temne sile so prostozidarji. Prostozidarstvo se vedno bolj spreminja v antikrista.

To so sovražniki Cerkve. Posebej nevarni so zategadelj, ker dajo svoje ljudi študirat, da lahko postanejo duhovniki, škofje in celo kardinali.

• Posebno zaželjeni so osebki (s spolnimi odkloni), ki povzročajo (spolne) škandale v Cerkvi, da se Cerkev prikaže kot nemoralno in sprijeno inštitucijo.

Komunistova namera je lahko prepoznavna vemo, da je komunist tukaj, kristjan pa tam. Pri prostozidarju pa ne vemo, kje je in kdo je.. Prostozidarji.

Zato molimo za Božje ljudstvo, da bi te sile prepoznali, ne samo zato, da bi pred njimi zavarovali sami sebe, ampak da bi bile zavarovane tudi duše, ki so zaradi tega v nevarnosti, da bi se za večno pogubile. Marija je govorila v tem smislu" (Javorski, 135).. Prostozidarji.

Ob tem naj kratko omenimo, da je do ustanovitve prve prostozidarske lože, v sedanjem smislu, prišlo 24. junija 1717 v Londonu.. Prostozidarji.

V njihovih konstitucijah je zapisano, da prostozidar nikoli ne more biti »neumen ateist« ali »nereligiozni svobodnjak« (A Mason will never be a stupid Atheist nor an irreligious libertine.) Ateiste prostozidarji globoko zaničujejo, jih pa uporabljajo kot eno od orodij v boju proti Cerkvi.

Od takrat do danes se je cerkveno učiteljstvo o njem negativno, odklonilno izrazilo vsega skupaj že 586-krat!

Po cerkvenem nauku je katoličanu najstrožje prepovedano, da bi hkrati bil tudi član prostozidarskega združenja.. Prostozidarji.

Prvi tak cerkveni dokument je dne 28. 4. 1738 izdal papež Klemen XII. (apostolsko pismo 'In eminenti apostolatus specula') ter v njem vernike posvaril pred to organizacijo.

V eni izmed svojih protiprostozidarskih enciklik, v encikliki Humanum genus

(iz leta 1884) - ta dokument doslej najbolj celovito predstavlja negativne posledice prostozidarstva -, pa je papež Leon XIII. opisal moralne in filozofske zablode, v katere vodi prostozidarje njihov verski indiferentizem — ravnodušnost.. Prostozidarji.

Prostozidarstvo je obsodil, ker ta nauk poveličuje teorijo relativizma ter se nagiba k temu, da bi razrušil verski in socialni red, porojen iz krščanskih institucij.

Zadnji uradni dokument katoliške Cerkve o prostozidarstvu pa je izšel 26. 11. 1983; ta dokument z naslovom 'Izjava o prostozidarstvu' je v imenu Kongregacije za nauk vere podpisal kardinal Josef Ratzinger:

• Povzetek razlogom zaradi katerih je katoliška Cerkev prepričana, da je prostozidarstvo velika nevarnost, je zatem izšel še v vatikanskem poluradnem glasilu 'L’Osservatore Romano' dne 23. 2. 1985 pod naslovom 'Nezdružljivost krščanske vere s prostozidarstvom.

Razmišljanja po letu dni od Izjave Kongregacije za nauk vere'. Prostozidarstvo - čeprav ga izrecno ne omenjajo - pa odklanjajo tudi drugi dokumenti, npr:

• zlasti enciklika Veritatis splendor Janeza Pavla II. iz leta 1993, v kateri sveti oče odločno zavrača relativizem, pa seveda Katekizem katoliške Cerkve, Zakonik cerkvenega prava.

Zlasti v Zalogu je oče France vedno znova vabil romarje in obiskovalce, naj bi v skladju z Marijinimi prošnjami postali nekakšni 'molitveni stražarji svetemu očetu'; naj bi torej veliko molili za papeža Janeza Pavla II., da bi kljub najrazličnejšim pritiskom celo od mnogih katoliških škofov vztrajal pri usmeritvi svojega poslanstva.. Prostozidarji.

• Molili naj bi tudi za njegove naslednike, da ne bi kateri izmed njih začel delovati proti temu, kar je v katoliški Cerkvi ’depositum fidei' - 'zaklad vere' že 2000 let.

Kolikor je prostozidarstvo za družbo in Cerkev nevarno, je pa ta nevarnost vendarle odvisna od ene same prave nevarnosti, ki jo je Jezus Kristus za nas že premagal - odvisna je od hudiča, od njegovega zapeljevanja v greh.. Prostozidarji.

,,Hudič obstaja. In je močan in zvit. A strahopeten. Boji se Kristusa. Najbolj se boji, še mu rečem: 'V imenu Jezusove krvi ti ukazujem, da se pobereš od mene!' /.../ Sicer pa je vsakdo, ki se trudi, da bi bil Božji, dosti bolj tarča njegovih napadov kot kdo, ki se za Boga ne zanima" (Špelič II, 215).

Kaj je torej treba storiti, da se zlo v družbi in Cerkvi zaustavi ali vsaj zmanjša? Kaj svetuje vernikom oče France?. Prostozidarji.

,,Nič drugega kot to, kar je rekla Marija: Živite evangelij in sporočila, ki vam jih Bog pošilja po meni. In odgovor, ki ga daje Marija, ne jaz, se glasi: ostanite zvesti obljubam, ki ste jih dali Bogu in soljudem: obljubam svetega krsta, obljubam svetega zakona, duhovniškim in redovniškim obljubam, vsakdanji molitvi brevirja.

Duhovniku pa, kar se pridiganja tiče, bi sam dal tole navodilo: toliko časa prekleči pred Najsvetejšim, kolikor časa boš pridigal“ (Špelič II, 214).. Prostozidarji.

Po besedilu Stanislava M. Maršiča, iz knjige Glas Kraljice miru iz Kureščka, ki jo lahko naročite tukaj.

DELOVANJE PROSTOZIDARSKIH LOŽ V RUŠENJU KATOLIŠKE CERKVE
(Vir: Družina) 

Kadar govorimo o prostozidarstvu, moramo razlikovati med srednjeveškimi  prostozidarskimi ložami in med modernim prostozidarstvom.

V srednjem veku so bile prostozidarske lože neke vrste strokovne organizacije(pri nas  bi jim rekli cehi) stavbenikov, ki so se ukvarjali predvsem z gradnjo velikih javnih poslopij.  Npr. knežjih in kraljevskih dvorcev  ter cerkvenih stavb.

Tako so znamenite srednjeveške katedrale delo prostozidarskih lož. V teh ložah so bili združeni tedanji arhitekti, gradbeni mojstri, pa tudi navadni zidarji, njihovi pomočniki in vajenci. Te lože so bile sicer laiške organizacije, a so zrasle in živele pod okriljem Cerkve.

Danes bi jih imenovali krščanski sindikati. Po mnogih evropskih deželah so imeli svoje lastne cerkve ali pa vsaj oltarje. Vsaka loža je imela tudi svojega posebnega nebeškega zavetnika. Imeli so tudi svoje lastne praporje, ki so jih nosili pri cerkvenih procesijah, pri katerih jim je bilo odkazano posebno mesto.

Imenovali so se »prosti zidarji«(prostozidarji ali svobodni zidarji ali freemasons), ker zaradi nekaterih posebnih privilegijev niso bili podvrženi nekaterim krajevnim zakonom in omejitvam v deželah, kjer so delovali.

Svobodno so se selili iz kraja v kraj, kjer so pač dobili delo. Ljubosumno so čuvali svoje obrtne tajnosti. Tu je morda vir tiste tajnosti in skrivnosti, ki je tako značilna za moderno prostozidarstvo.

Z začetkom krščanskega srednjega veka je začela izgubljati pomen tudi ta krščanska ustanova. Humanizem in protestantizem sta jo postopoma slabila in končno tudi uničila.

Prenehali so graditi velike katedrale; nove protestantske cerkve pa so bile le še preprosta poslopja, kjer so vernikom brali in razlagali Sveto pismo, niso pa v njih več častili Kristusove evharistične navzočnosti.

Na razvalinah srednjeveškega prostozidarstva je zraslo novo, moderno prostozidarstvo. To ni več gradilo katedral iz kamna, ampak je hotelo zgraditi duhovno katedralo znanosti in kulture.

Rojstno leto modernega prostozidarstva je 1717. Njeno prvo ložo je ustanovil anglikanski pastor Jamnes Anderson, ki ji je napisal tudi prve statute. Njeni člani niso bili več stavbeniki in zidarji, ampak filozofi, pisatelji in kulturniki.

Zbirali so se v ložah, da so v njih razpravljali o vseh mogočih filozofskih in kulturnih vprašanjih. Lože so se hitro širile po vsej Evropi in tudi po obeh ameriških celinah.

K temu so pripomogle različne »ugodne okoliščine«. Ljudje so bili naveličani in utrujeni od neprestanih verskih sporov, ki so večkrat prerasli celo v verske vojne.

Protestantizem je z velik uspehom rušil cerkveno avtoriteto. Ljudje so bili vedno bolj nezadovoljni z družbenim redom, oz. neredom. Cerkev je doživljala eno največjih kriz, tako v glavi kot v udih.  

Ljudstvo si je želelo večje izobrazbe. Mnogi so začeli zavračati vero v krščanske skrivnosti.

V to kulturno vrvenje in vrzel je vstopilo prostozidarstvo. Ljudem so prostozidarji govorili tako kot jim je prijalo. Ne Bog, ampak človek je središče vesoljstva.

Ne vera ampak znanost bo rešila velike človeške probleme. Človek ne sme priznati nad seboj nobene avtoritete, ne Božje ne človeške; njegov lastni razum naj bo edina in zato najvišja avtoriteta. O kakšnem Božjem razodetju človeštvu ni govora, saj tudi ni potrebno.

Razum sam bo polagoma odkril vse skrivnosti človeka in narave. Kdor išče razlage za dogajanje v svetu izven človeka in nad njim, ta človeka slepi. Prostozidarji sicer ne zanikajo, da biva neko višje in nadzemsko bitje, ne priznavajo pa da bi to bitje posegalo v dogajanje Božje previdnosti, ki bi vodila človeštvo; to je le izmišljotina in prevara.

Zgodovino vodim ljudje sami. Prostozidarji priznavajo, da je stvarstvo, posebno pa še človek, velika skrivnost. A to skrivnost človek polagoma odkriva. Človek naj se zaveda, da mu je narava dobrohotno naklonjena. Če to ne bi bilo res, bi se vesoljstvo že zdavnaj moralo sesuti v absolutni kaos.

Po prepričanju prostozidarjev, se Bog torej ne vmešava v dogajanje na svetu. In če se on ne zanima za nas, zakaj bi se mi zanj. Zato nimata ne naša molitev ne naše bogoslužje. Še manj je res, da bi Bog posebej posegal v človeško zgodovino s tem, da bi poslal svojega lastnega Sina na svet za naše odrešenje. Vse to so bajke in izmišljotina.

[Čudno nasprotje prostozidarjev, saj so bili prostozidarji zelo aktivni v bogokletju v Fatimi, kjer so prirejali shode in peli bogokletne pesmi.

 Prostozidarji, bolje rečeno župan Fatime je dal zapreti v zapor desetletno Lucijo dos Santos (1907 - 2005), njenega devetletnega bratranca Frančiška Marta (1908 – 1919) ter sedemletno sestrično Hijacinoi Marto (1910 – 1920)] Znamenje hudiča je tudi spreminjanje in nestanovitnost.]

Sveto pismo je kvečjemu vsota lepih in spodbudnih zgodb. Celotni nadnaravni svet, na katerem sloni krščanstvo, je le prazno govorjenje.

V prostozidarstvu ni mesta ne za Cerkev, ne za zakramente, ne za odrešenje, ne za milost. Dogme in Cerkvena avtoriteta so velika prevara. Zato ni čudno, da so se prostozidarji od vsega začetka krčevito in z vsemi sredstvi borili proti »praznoverju, pod čemer so mislili na vero, Cerkev in vse, kar je Kristus dal Cerkvi za zveličanje ljudi.

Prostozidarji imajo sami sebe za predstavnike razuma (racionalizem), Cerkev pa za predstavnico praznoverja in slepe vere.

Cerkev je v najboljšem primeru neka brezkoristna, v najslabšem pa skrajno škodljiva in človeku nevarna ustanova.

Zato so prostozidarji od vsega začetka napovedali Cerkvi neizprosen boj, ki je bil pogosto odkrit,  še večkrat pa zahrbten in zakulisen a zato nič manj krut, ampak še bolj nevaren.

Glede odnosa do vere in v neki meri tudi do Cerkve, moramo ločiti dvojno prostozidarstvo. Najprej angleško, ustanovljeno leta 1717 v Londonu, ki je do vere in do Cerkve dokaj strpno. Dvanajst let pozneje pa se od angleškega odcepilo francosko prostozidarstvo, ki je posebej znano pod imenom Veliki francoski Orient.

Ta francoska loža je bila od vsega začetka, do krščanstva in Cerkve neprimerno bolj strupeno razpoložena kot pa angleška. Francoska je iz svojega slovarja črtala vsako imenovanje Boga, medtem, ko je angleška ohranila vsaj neki videz naravne vere in spoštovanja verskih vrednot.

Francosko prostozidarstvo, v katero spada tudi večina južnoameriških lož, je izrazito brezbožno in je odkrito bojno razpoloženo proti Cerkvi.

Angleško je neprimerno številnejše od francoskega. Na svetu je bilo okoli leta 1960 okrog 8 milijonov prostozidarjev, od tega okoli 6 milijonov v angleško govorečem svetu( samo v ZDA 4 milijone) in drugod po svetu 2 milijona.

Angleška prostozidarska loža še danes zahteva od svojih članov vero v tri njihove velike dogme: vero v Boga, velikanskega svetovnega arhitekta(ki pa o Njem vsakdo lahko misli kar hoče), vero v nesmrtnost duše in torej tudi v neko posmrtno življenje in končno vero v Sveto pismo, ki pa ga lahko vsakdo razlaga po svoje.

Francoska loža pa nasprotno zahteva od svojih članov le, da so »pošteni in lojalni«, v vsem drugem pa lahko vsak misli in ravna kakor hoče.

Prostozidarstvo je zavito v tajnost. Tajno je njeno članstvo(posebno v višjih stopnjah), tajno skoraj vse njeno delovanje, posebno tisto, s katerim prostozidarstvo rovari proti obstoječemu političnemu redu, proti Cerkvi in njenim ustanovam, pa še in še.

Vsak prostozidar se mora slovesno obvezati k molku in tajnosti o vsem, kar se godi v njegovi loži – in to mora tudi priseči.

Zgodovina ve za vse polno primerov, kako je prostozidarska »pravičnost« strahotno kaznovala kršitelja tajnosti.

Katoliška Cerkev je vedno ostro obsojala prostozidarstvo. Od 1738 – do 1918 je bilo izdanih 12 papeških prepovedi v posebnih listinah(bulah) in v nagovorih proti prostozidarjem.

Po Cerkvenem pravu zapadejo člani prostozidarskih lož : »eo ipso« - samo po sebi izobčenju, ki je pridržano Svetemu Sedežu; in vsakemu prostozidarju je zabranjen cerkven pogreb. Vendar se teh prepovedi niso vedno strogo držali.

Nekaj visoki cerkvenih dostojanstvenikov, kakor tudi vodilnih katoliških laikov je že v preteklosti pripadalo prostozidarskim ložam.  Marija in Don Stefano Gobbi