Jezus - Božje usmiljenje
Iz dnevnika svete Favstine Kowalske 

Piši: Preden pridem kot pravični sodnik, na široko odpiram vrata svojega usmiljenja. Kdor noče priti skozi vrata usmiljenja, ta mora skozi vrata moje pravičnosti…

(79)  Božja dobrota

1485  Usmiljenje Boga, skritega v najsvetejšem zakramentu; glas Gospoda, ki nam govori s prestola usmiljenja: Pridite k meni vsi.

Pogovor usmiljenega Boga z grešnikom

- Jezus: Ne boj se, grešnik, svojega Odrešenika. Prvi se približujem k tebi, ker vem, da se sam nisi sposoben dvigniti k meni. Ne beži, otrok, od svojega očeta.

Želi se pogovoriti na samem s svojim usmiljenim Bogom, ki ti sam želi izreči besede odpuščanja in te obsuti z milostmi. O kako draga mi je tvoja duša. Zapisal sem te na svoje roke. Povzročil si globoko rano v mojem srcu.

- Grešnik: »Gospod, slišim tvoj glas, ki me kliče, da bi se vrnil s krive poti, pa nimam ne poguma ne moči.«

- Jezus: Jaz sem tvoja moč, dal ti bom moči za bojevanje.

- Grešnik: »Gospod, priznavam tvojo svetost in se te bojim.«

- Jezus: Moj otrok, zakaj se bojiš usmiljenega Boga? Moja svetost (80) me ne ovira, da bi ne bil usmiljen do tebe. Glej, človek, zate sem na zemlji postavil prestol usmiljenja. Ta prestol je tabernakelj in s tega prestola usmiljenja želim stopiti v tvoje srce.

Glej, nisem se obdal ne s spremstvom ne s stražo. Vsak trenutek imaš dostop do mene. Ob vsakem dnevnem času se želim pogovarjati s teboj in te obsipati z milostmi.

- Grešnik: »Gospod, bojim se, da mi ne boš odpustil tako velikega števila grehov. Moja beda me napolnjuje s strahom.«

- Jezus: Moje usmiljenje je večje kakor tvoja beda in beda vsega sveta. Kdo je izmeril mojo dobroto? Zate sem se spustil iz nebes na zemljo; zate sem se dal pribiti na križ; zate sem dovolil s sulico odpreti svoje presveto Srce in sem ti odprl studenec usmiljenja.

 Pridi in črpaj s posodo zaupanja milosti iz tega izvira. Ponižnega srca nikoli ne zavračam. Tvoja beda je utonila v globinah mojega usmiljenja. Zakaj bi se z menoj prerekal zaradi svoje bede? Napravi mi veselje in mi izroči vse svoje stiske in vso bedo, jaz pa te bom napolnil z zakladi svojih milosti.

- (81) – Grešnik: »O Gospod, s svojo dobroto si premagal moje kamnito srce. Glej, z zaupanjem in ponižnostjo se bližam sodišču tvojega usmiljenja. Z roko svojega namestnika mi podeli odpuščanje.

O Gospod, čutim, kako sta se milost in mir izlila na mojo ubogo dušo. Čutim, da me je popolnoma prevzelo tvoje usmiljenje, Gospod. Več si mi odpustil, kot sem si upal pričakovati ali kot sem bil sposoben pomisliti.

Tvoja dobrota je prekosila vse moje želje. Zdaj te, prevzet od hvaležnosti za toliko milosti, vabim v svoje srce. Blodil sem okrog po krivih poteh kot izgubljen otrok, ti pa mi nisi prenehal biti oče. Pomnoži v meni tvoje usmiljenje, saj vidiš, kako sem slaboten.

- Jezus: Otrok, ne govori več o svoji bedi, ker se je več ne spominjam. Poslušaj, moj otrok, kaj ti želim povedati: Prikleni se na moje rane in črpaj vse iz izvira življenja, kar koli more tvoje srce poželeti. Slastno pij iz izvira življenja in ne boš omagal na poti. Glej v sijaj mojega usmiljenja in ne boj se sovražnikov svojega odrešenja. Slavi moje usmiljenje.

1486  (82) Pogovor usmiljenega Boga z obupanim človekom

- Jezus: O človek, pogreznjen v temo, ne obupuj, ni še vse izgubljeno. Pogovori se s svojim Bogom, ki je sama ljubezen in usmiljenje. - Toda na žalost ostaja duša gluha za božji klic in se pogreza v še večjo temo.

- Jezus znova kliče: Človek, ubogaj glas svojega usmiljenega Očeta.

- V človeku se budi odgovor: »Zame ni več usmiljenja.«  In pada v še večjo temo, v neke vrste obup, ki je nekakšen predokus pekla, in človeka popolnoma onesposablja za zbližanje z Bogom.

- Jezus tretjič govori človeku, toda človek je gluh in slep, začenja se utrjevati v svoji zakrknjenosti in obupu. Takrat pa začnejo delovati globine božjega usmiljenja in Bog daje človeku brez njegovega sodelovanja svojo zadnjo milost. Če jo zavrne, ga Bog pusti v stanju, v kakršnem hoče sam biti vekomaj.

Ta milost prihaja iz usmiljenega Jezusovega Srca in se s svetlobo dotika človekove duše; človek začenja razumevati (83) prizadevanje Boga samega, toda njegov povratek [k Bogu] je odvisen od človeka samega. Človek ve, da je ta milost zanj zadnja; če pokaže vsaj drobec dobre volje – čeprav najmanjši – bo vse drugo izvršilo božje usmiljenje  .

- [Jezus:] Tu deluje vsemogočnost mojega usmiljenja; srečen človek, ki sodeluje s to milostjo.

- Jezus: Kako veliko veselje me je prevzelo, ko se vračaš k meni. Vidim, da si zelo slaboten, zato te dvigam na svoja ramena in te nesem v hišo svojega Očeta.

- Človek, kakor prebujen, se sprašuje poln nemira: »Ali je mogoče, da bi zame še bilo usmiljenje?«

- Jezus: Prav ti, moj otrok, imaš izključno pravico do mojega usmiljenja. Dovoli mojemu usmiljenju, da deluje v tebi, v tvoji ubogi duši. Dovoli žarkom usmiljenja, naj vstopijo v dušo. Ti žarki prinašajo svetlobo, toploto in življenje.

- Človek: »Kljub temu me obhaja strah ob samem spominu na moje grehe in ta strašni nemir vzbuja v meni dvom o tvoji dobroti.«

- Jezus: Vedi, grešnik, da vsi tvoji grehi niso tako boleče prizadeli mojega Srca kakor sedaj tvoje nezaupanje. Po tolikšnih naporih moje (84) ljubezni in usmiljenja ne zaupaš moji dobroti.

- Človek: »O Gospod, ti me reši, ker propadam, bodi moj Odrešenik. O Gospod, drugega nisem sposoben izreči, moje ubogo srce je strto, toda ti, Gospod…«

- Jezus človeku ni dovolil dokončati teh besed, temveč pa ga je dvignil z zemlje, iz brezna bede, in ga v trenutku popeljal v bivališče lastnega Srca. Vsi grehi so izginili,  kot bi trenil. Žar ljubezni jih je uničil.

- Jezus: Človek, vse zaklade mojega Srca imaš, vzemi iz njega, kar koli potrebuješ.

- Človek: »O Gospod, čutim, da sem preplavljen s tvojo milostjo. Čutim, kako je novo življenje stopilo vame, predvsem pa čutim v svojem srcu tvojo ljubezen. To mi zadošča. O Gospod, skozi vso večnost bom slavil vsemogočnost tvojega usmiljenja. Opogumljen zaradi tvoje dobrote ti izpovem vso bolečino svojega srca.«

- Jezus: Povej, otrok, vse, brez vsakršnih pomislekov, saj te posluša ljubeče Srce, Srce najboljšega prijatelja.

- »O Gospod, zdaj vidim vso svojo nehvaležnost in tvojo dobroto. Privabljaš me s svojo milostjo, jaz pa onemogočam vse tvoje napore. Vidim, da zaradi zapravljanja tvojih milosti zaslužim (85) samo dno pekla.

- Jezus prekine govorjenje človeka in [pravi]: Ne poglabljaj se v svojo bedo. Preslaboten si, da bi govoril. Raje glej v moje Srce, polno dobrote, in prevzamejo naj te moja čustva in prizadevaj si za molk in ponižnost. Bodi usmiljen do drugih, kot sem jaz do tebe. Ko pa začutiš, da ti pešajo moči, pridi k izviru usmiljenja in okrepi svojo dušo. Tako ne boš omagal na poti.

- Človek: »Zdaj že razumem tvoje usmiljenje, ki me obdaja kot svetal oblak in me vodi v hišo mojega Očeta. Varuje me pred strašnim peklom, ki sem ga ne samo enkrat, ampak tisočkrat zaslužil. O Gospod, večnost mi ne bo zadoščala za dostojno poveličevanje tvojega neizrekljivega usmiljenja, tvojega usmiljenja do mene.«

1487  + Pogovor usmiljenega Boga s trpečim človekom

- Jezus: Vidim te, človek, kako zelo trpiš in nimaš več moči za pogovor z menoj. Glej, jaz sam ti bom govoril. Čeprav bi bilo tvoje trpljenje (86) največje, ne izgubljaj dušnega miru, niti se ne predajaj malodušju.

Povej mi vendar, moj otrok, kdo si je drznil raniti tvoje srce. Povej, povej mi vse, bodi iskren v odnosu do mene. Odkrij mi vse rane svojega srca. Ozdravil jih bom, tvoje trpljenje pa bo postalo studenec za tvoje posvečenje.

- Človek: »Gospod, zelo veliko in različno je moje trpljenje; spričo njegove dolgotrajnosti se me loteva malodušje.«

- Jezus: Moj otrok, ne smeš biti malodušen. Vem, da mi brezmejno zaupaš; vem, da poznaš mojo dobroto in usmiljenje. Torej se pogovoriva podrobno o vsem, kar ti najbolj leži na srcu.

- Človek: »Toliko različnih reči imam, da ne vem, o čem naj najprej spregovorim in kako naj vse to izrazim.«

- Jezus: Povej mi preprosto kakor prijatelj prijatelju. No, povej mi, moj otrok, kaj te zadržuje na poti svetosti.

- Človek: »Na poti svetosti me zadržuje slabotno zdravje; ne morem izpolnjevati svojih dolžnosti, ker sem tak slabič. Ne morem se zatajevati, ne strogo postiti, kakor so ravnali svetniki; (87) ne verjamejo mi, da sem bolan, in telesnim bolečinam se pridružujejo moralne; iz tega izvira veliko ponižanj. Vidiš, Jezus, kako naj tako postanem svet?«

- Jezus: Otrok, to je resnica. Vse to je trpljenje, toda ni druge poti v nebesa kakor pot križa. Jaz sem jo prehodil prvi. Vedi, to je najkrajša in najzanesljivejša pot.

- Človek: »Gospod, še ena ovira in težava obstaja na poti do svetosti: Ker sem tebi zvest, me preganjajo in mi s tem zadajajo veliko bolečin.«

- Jezus: Vedi: ker nisi od tega sveta, te svet sovraži. Mene je najprej preganjal. Preganjanje je znamenje, da zvesto hodiš po mojih stopinjah.

- Človek: »Gospod, malodušen sem tudi zato, ker ne razumejo mojih notranjih bolečin niti predstojniki niti spovednik. Tema zatemnjuje moj razum; kako naj napredujem? Vse to me dela tako malodušnega; mislim, da zame niso višine svetosti.«

- Jezus: Glej, moj otrok, tokrat si mi veliko povedal. Vem, da je to veliko trpljenje: (88) če te ne razumejo, posebej tisti, ki jih ljubiš in do katerih si zelo odkrit.

Toda naj ti zadostuje, da te v vseh tvojih stiskah in bedi razumem jaz. Veseli me tvoja globoka vera v odnosu do mojih namestnikov, ki jo kljub vsemu imaš. Vedi pa, da te ljudje ne bodo popolnoma razumeli, ker to presega njihove zmožnosti; zato sem ostal na zemlji, da bi tolažil tvoje ranjeno srce in krepil tvojo dušo, da ne bi omagal na poti.

Praviš, da velika tema zastira tvoj razum, zakaj pa potem v takšnih trenutkih ne prideš k meni, ki sem luč in zmorem v trenutku v tvojo dušo vliti toliko svetlobe in umevanja svetosti, kakor je ne moreš najti v nobenih knjigah.

Noben spovednik ni sposoben tako poučiti in razsvetliti duše. Vedi še, da sem temo, nad katero se pritožuješ, najprej sam prestal zate v vrtu Getsemani. Moja duša je bila potrta v smrtni žalosti; tebi dajem delček tega trpljenja zaradi moje posebne ljubezni do tebe in zaradi visoke stopnje svetosti, ki sem jo vnaprej določil zate (89) v nebesih. Trpeča duša je mojemu Srcu najbližja.

- Človek: »Samo še nekaj, Gospod. Kaj storiti, če me ljudje zavračajo in odklanjajo, posebej tisti, na katere se upravičeno zanašam, in sicer takrat, ko so mi najbolj potrebni?«

- Jezus: Moj otrok, postavi si načelo, da se ne boš nikoli opiral na ljudi. Veliko boš dosegel, če se popolnoma predaš moji volji in rečeš: Ne kakor jaz hočem, ampak kakor je tvoja volja, naj se mi zgodi, o Bog.

Vedi, da te besede, izgovorjene iz globine srca, v trenutku dvignejo dušo v vrh svetosti. Takšna duša mi posebno ugaja, taka duša mi daje veliko slavo, takšna duša napolnjuje nebesa z vonjem svoje kreposti. Toda vedi, za moč, ki jo imaš v sebi za prenašanje trpljenja, se moraš zahvaliti pogostnemu prejemanju svetega obhajila. Zato prihajaj pogosto k temu izviru usmiljenja in zajemaj s posodo zaupanja, kar koli potrebuješ.

- Človek: »Hvala ti, Gospod, za nepojmljivo dobroto, ker si blagovolil ostati z nami v tem izgnanstvu in z nami prebivaš kot Bog usmiljenja. (90) Okoli sebe razširjaš sijaj svojega usmiljenja in svoje dobrote. V svetlobi žarkov tvojega usmiljenja sem spoznal, kako zelo me ljubiš.«

1488  Pogovor usmiljenega Boga s človekom,
ki si prizadeva za popolnost.

- Jezus: Dragi so mi tvoji napori, o človek, ki si prizadevaš za popolnost. Toda zakaj te tako pogosto vidim žalostnega in potrtega? Povej mi, moj otrok, kaj naj pomeni ta žalost in kakšen je njen vzrok?

- Človek: »Gospod, razlog moje žalosti je [v tem], da kljub iskrenim sklepom stalno padam in delam iste napake. Zjutraj sklenem, zvečer pa vidim, kako daleč sem od sklepov.«

- Jezus: Vidiš, moj otrok, kaj si sam po sebi; vzrok tvojih padcev je v tem, da se preveč zanašaš nase, premalo pa se opiraš name. Toda naj te to preveč ne žalosti. Opraviti imaš z usmiljenim Bogom. Tvoja beda ga ne bo izčrpala, saj vendar nisem omejil števila odpuščanj.

- Človek: »Da, vse to vem, (91) vendar me napadajo velike skušnjave in v meni se prebujajo različni dvomi, pri tem pa me vse vznemirja in mi jemlje pogum.«

- Jezus: Moj otrok, vedi, da je največja ovira na poti svetosti pomanjkanje poguma in neutemeljen nemir. Zaradi tega se ne moreš vaditi v kreposti. Vse skušnjave skupaj ne bi smele niti za trenutek zmotiti tvojega notranjega miru.

Vznemirjenost in malodušje sta sad tvojega samoljubja. Ne smeš biti malodušen. Prizadevaj si, da bi namesto tvojega samoljubja mogla zavladati moja ljubezen. Torej zaupaj, moj otrok; ne smeš izgubljati poguma, prihajaj marveč k meni po odpuščanje, saj sem ti vedno pripravljen odpustiti. Kolikorkrat me za to prosiš, tolikokrat slaviš moje usmiljenje.

- Človek: »Vem, kaj je popolnejše in kaj ti bolj ugaja, toda prevelike so ovire, da bi izpolnil to, kar spoznavam.«

- Jezus: Moj otrok, življenje na zemlji je boj, in to velik boj za moje kraljestvo. Toda ne boj se, ker nisi sam. Vedno te podpiram, (92) zato se opri na mojo roko in se bojuj, ne boj se ničesar.

Vzemi posodo zaupanja in zajemaj iz vrelca življenja ne samo zase, ampak pomisli tudi na druge, posebej na tiste, ki ne zaupajo v mojo dobroto.

- Človek: »O Gospod, čutim, da se moje srce napolnjuje s tvojo ljubeznijo, da so žarki tvojega usmiljenja in ljubezni prešinili  mojo dušo. Glej, Gospod, na tvoje povabilo grem; glej, grem osvajat duše, oprt na tvoje milosti; pripravljen sem ti slediti, Gospod, ne le na Tabor, ampak tudi na Kalvarijo. Želim voditi duše k izviru tvojega usmiljenja, da bi na vseh dušah odseval sijaj tvojih žarkov usmiljenja, da bi se napolnila hiša našega Očeta. Ko pa sovražnik usmeri svoje krogle name, tedaj se bom zavaroval s ščitom tvojega usmiljenja.«

1489  Pogovor usmiljenega Boga s popolnim človekom:

- Človek: »Moj Gospod in moj učitelj, želim se pogovoriti s teboj.«

- Jezus: Govori, moj ljubljeni otrok. (93) Vedno te poslušam, vedno te čakam. O čem pa se želiš pogovoriti z menoj?

- Človek: »Gospod, najprej izlivam svoje srce k tvojim nogam kot prijeten vonj zahvale za toliko milosti in dobrot, s katerimi me nenehno obsipavaš. Če bi jih hotel sešteti, tega ne bi zmogel. Vem samo to, da v mojem življenju ni bilo trenutka, v katerem ne bi občutil tvojega varstva in dobrote.«

- Jezus: Pogovor s teboj mi je prijeten in hvaležnost ti odpira nove zaklade milosti. Toda, moj otrok, mogoče se ne bi pogovarjala tako na splošno, ampak o podrobnostih, o tem, kar ti najbolj leži na srcu; pogovoriva se zaupno, iskreno kot dve ljubeči srci.

- Človek: »Moj usmiljeni Gospod, v mojem srcu so skrivnosti, za katere razen tebe ne ve in ne bo zvedel nihče. Tudi če bi jih hotel povedati, bi me nihče ne razumel. Nekaj malega ve tvoj namestnik, saj se pri njem spovedujem, toda le toliko, kolikor sem mu sposoben odkriti skrivnosti.

 Ostalo ostaja med nama za večno, moj Gospod! (94) Odel si me s plaščem svojega usmiljenja in si mi vedno odpustil grehe. Niti enkrat mi nisi odrekel odpuščanja, ampak si se me usmilil in me vedno obdaroval z novim življenjem, z življenjem milosti. Da ne bi imel nikakršnih dvomov, si me postavil pod nežno varstvo svoje Cerkve, te resnično nežne matere, ki me v tvojem imenu utrjuje v verskih resnicah in me varuje, da ne bi nikoli zašel.

Posebej pa bo moja duša pred sodnim stolom tvojega usmiljenja spoznala vse morje tvoje naklonjenosti. Padlim angelom nisi dal časa za pokoro, nisi jim podaljšal časa usmiljenja. Moj Gospod, na pot mojega življenja si poslal svete duhovnike, ki mi kažejo zanesljivo pot.

Jezus, še ena skrivnost je v mojem življenju - najgloblja, pa tudi najbolj prisrčna – to si ti sam pod podobo kruha, ko prihajaš v moje srce. Tu je vsa skrivnost moje svetosti. Tu se moje srce združuje s tvojim in postaja eno. Tu ni več nobenih skrivnosti, kajti vse tvoje - je moje, in moje – je tvoje. To je vsemogočnost in (95) čudo tvojega usmiljenja.

Tudi če bi bili vsi jeziki skupaj združeni, človeški in angelski, ne bi bilo dovolj besed za poveličevanje te skrivnosti, skrivnosti ljubezni in tvojega nepojmljivega usmiljenja. Ko premišljujem to skrivnost ljubezni, pada moje srce v nov zanos ljubezni.

O vsem ti govorim, Gospod, molče, kajti govorica ljubezni je brez besed, ker se ji ne izmuzne niti en sam vzgib mojega srca. O Gospod, kljub tvojemu globokemu izničenju se je tvoja veličina v moji duši nadvse pomnožila. Zato se je v moji duši prebudila še večja ljubezen do tebe, ki si edina moja ljubezen.

Življenje ljubezni do tebe in združitve s teboj pa se kaže navzven v popolni čistosti in globoki ponižnosti, v blagem miru in veliki gorečnosti za reševanje duš. Moj predobri Gospod, vsak trenutek bediš nad menoj in me navdihuješ, kako naj v posameznem primeru ravnam; ko je moje srce omahovalo med enim in drugim, si sam velikokrat razrešil zadevo. Kako velikokrat si mi v naglem razsvetljenju dal razumeti, (96) kaj ti je bolj všeč.

Koliko je teh skrivnostnih odpuščanj, za katera nihče ne ve. Velikokrat si moji duši vlil moč in pogum, da je šla naprej. Sam si z moje poti odstranjeval težave in si  neposredno posegel v človeško ravnanje.

Jezus, vse, kar sem ti povedal, je samo bleda senca tega, kar čutim v svojem srcu. Moj Jezus, kako zelo hrepenim po spreobrnjenju grešnikov. Ti veš, kaj storim zanje, da bi ti jih pridobil. Zelo me boli vsaka žalitev, ki ti jo prizadenejo.

Ti vidiš, da ne varčujem niti z zdravjem niti z močmi, ne z življenjem za obrambo tvojega kraljestva. Čeprav so moji napori na zemlji neopazni, niso zato v tvojih očeh nič manj vredni. Jezus, želim voditi duše k izviru tvojega usmiljenja, da bi s posodo zaupanja zajemale oživljajočo vodo življenja.

Če želi človek na sebi okusiti večje božje usmiljenje, naj se Bogu približa z velikim zaupanjem. Če bo njegovo zaupanje v Boga brezmejno, bo tudi božje usmiljenje zanj brezmejno. O moj Gospod, (97) ki poznaš vsak utrip mojega srca, ti veš, kako goreče hrepenim, da bi vsa srca utripala samo zate, da bi vsaka duša slavila veličino tvojega usmiljenja.

- Jezus: »Moj ljubljeni otrok, ti sreča mojega Srca, pogovor s teboj mi je dražji in prijetnejši kakor angelski spev. Zate so odprti vsi zakladi mojega Srca. Jemlji iz tega Srca, kar potrebuješ zase in za ves svet.

Zaradi tvoje ljubezni odvračam pravične kazni, ki so jih ljudje zaslužili. Eno dejanje čiste ljubezni do mene mi je dražje kakor na tisoče hvalnic nepopolnih duš. En tvoj vzdihljaj ljubezni da zadoščenje za mnoge žalitve, s kakršnimi me hranijo neverniki.

Najmanjše delo ali dejanje kreposti ima v mojih očeh neizmerno vrednost, to pa zaradi velike ljubezni, ki jo imaš do mene. V takšni duši, ki živi izključno od moje ljubezni, kraljujem kot v nebesih. Dan in noč počiva moje oko na njej in mi je všeč, in moje uho je naklonjeno njenim prošnjam (98) in šepetu njenega srca; pogosto prehitevam njene prošnje.

O ti moj posebej ljubljeni otrok, punčica mojega očesa, nekoliko si odpočij na mojem Srcu in okusi ljubezen, ki jo boš užival vso večnost.

Toda, otrok, nisi še v Očetovi domovini, pojdi torej - okrepljen z mojo ljubeznijo - in se bojuj za moje kraljestvo v človeških dušah. Bori se kakor kraljevski otrok in pomni, da hitro minejo dnevi pregnanstva, z njimi pa možnost nabiranja zasluženj za nebesa.

Moj otrok, od tebe pričakujem veliko število oseb, ki bodo vso večnost slavile moje usmiljenje. Moj otrok, da bi se dostojno odzval mojemu povabilu, me prejemaj vsak dan v svetem obhajilu – ono ti daje moč…